Strah


Moram priznati, da me popolnoma vrže s tira, ko se kateri od najinih otrok poškoduje. Predvsem kar se tiče poškodb glave.

Četudi gre za na videz nedolžno rano ali buško, je ponavadi dovolj, da mi zavre kri in jeb*** mater vsakemu, ki je bil kakorkoli udeležen pri pripetljaju. Tudi sebi. Predvsem sebi, čeprav mogoče ne zgleda tako.

Ko pogledam otroka v oči in vidim njegovo bolečino in strah, si ne morem pomagati, da ne bi pomislil, kaj bi bilo, če se mu kaj resnega zgodi. Podrl se bi mi svet.

Poskušam brzdati to jezo, ki me preplavi a je odvisno od dneva ali mi to uspe.

Ponavadi pretiravam, priznam. To je reakcija na strah. Strah pred izgubo nekoga, ki je smisel mojega bivanja. Zame osebno ne obstaja večjega strahu, kot je strah pred izgubo. Pred izgubo otroka. To je ultimativni strah. Vsi drugi strahovi so zanemarljivi.

Objemite svoje otroke in jim dajte ljubezen. To je vse kar ta mala bitja potrebujejo.

In ne pozabite, otroci LJUBEZEN črkujejo Č-A-S.


  • Deli objavo