Spomin na mrtve ali tekmovanje za najlepši grob?

Bliža se 1. november - dan spomina na mrtve ali po krščansko praznik vseh svetih. Ljudje množično obiskujejo grobove in jih urejajo. Grobovi se bohotijo z rožami, svečami in ikebanami. Kaj pa teden, mesec, nekaj mesecev po tem?

Je resnično potrebno enkrat na leto pretiravati in znesti na grobove vse tiste sveče, ki nekaj dni za tem postanejo ogromen kup težko razgradljivega odpada? Nas tako močno skrbi kaj bodo rekli ljudje, če naš grob nebo dovolj "bogat"? 

Tudi sam imam žal na pokopališču nekoga, ki mi je ogromno pomenil. Vendar me letos 1. novembra ob 15.00 ne bo tam. Tam bom kasneje, ko nikogar več ne bo. Tam sem vsak teden vsaj enkrat, ko zamenjam oljčni vložek v stekleni svečki, ko poberem prevrnjene sveče in tiste pogorele odnesem v smeti. 

Tam sem v burji in dežju, ko malokdo sploh pomisli, da bi šel prižgat svečo ali odnesel rože na grob.

Včasih s seboj vzamem tudi otroka. Skupaj prižgemo svečko in se spomnimo dragega nonota. Z nami sta bila tudi na pogrebu. Menim, da otroku, ki ga ne peljemo na pogreb bližnjega, odvzamemo možnost slovesa in razumevanja smrti. Smrt je del življenja in prav je, da otrok to dojame kot nekaj naravnega. 


Briga me, kaj si mislijo ljudje. Jaz vem, da je moj nono z mano v mislih vsak dan. Da se nanj spomnim vsakič, ko slišim pesem The Sound of Silence od skupine Disturbed, ker se je ta pesem ogromno vrtela po radijih tisto obdobje, ko smo nonota izgubili. Zvečer sem izvedel, da je preminil in zjutraj sem moral v službo. Prva pesem, ko sem po preveč mučni tišini odprl radijo je bila zgoraj omenjena. 

Nanj se spomin vsakokrat, ko pomislim, da bi si on želel biti zraven v dani situaciji. Ko sem letos sam na kavču gledal Evropsko košarkarsko prvenstvo, je bil v mislih z menoj, ker vem, kako bi mu bilo všeč. 

Vsakokrat, ko sedim na terasi, si predstavljam, kako klop zaškriplje pod njegovo težo, ko se usede nasproti mene in si s črnim glavničkom popravi svoje sive lase. 

Veliko je spominov, ki ne bodo nikoli pozabljeni. 


Ne me narobe razumet. Nič nimam proti temu, da na grob odnesemo svečko in šopek rož. Ne pretiravajmo. Naj bo grob urejen čez celo leto. Naj 1. novembra gori le ena svečka. Prižgimo jo iz ljubezni. 



  • Deli objavo