Slana Sreča

Par minut pred polnoči. Telefon zvoni. Zmeden pogledam. "Halo?"


Par minut pred polnoči.


Telefon zvoni.

Zmeden pogledam. "Halo?"

"Pridi čimprej, se mudi."

Ne razmišljam, hitim, skozi naliv se prebijam, usodi roko molim.

Vstopim pripravljen, a se kmalu zavem, da sem se zmotil, kaj jaz ne vem?

"Čestitke gospod, ste očka postal, pridite z mano ga boste spoznal."

Srce mi razbija, vprašajo me:  "Kako bo temu junaku ime?"

"Dilan", jim rečem, ko ga v naročju držim, trdno odločen, da ga nikdar ne izpustim.

"Kako je pa mama?" me iskreno skrbi.

"Nič ne skrbite, vsak čas se zbudi."

Minuto kasneje ob njej že stojim,

komaj slišno vpraša: "Kako je najin sin?"

K njej se priklonim,

ji pogledam v oči:

"Vse je v redu, Dilan že spi."

Poljubim ji lice in zašepetam:

"Se vidiva zjutraj, rad te imam."

Čez nekaj trenutkov, ko v avtu sedim,

so čustva premočna, jim več ne sledim.

Potok solza oči mi zalije,

neznane občutke sreče razkrije.

Ta slana sreča mi z obraza žari, zdaj smo družina, zdaj z nami si ti.







  • Deli objavo