Okrepčevalnica Čompa

Za drugo obletnico poroke sem hotel Kajo peljati na večerjo, ki bi poleg vrhunske hrane ponujala tudi edinstveno doživetje. Izbral sem Okrepčevalnico Čompa in zadel v polno.

Že ko sem poklical, da bi opravil rezervacijo, mi je topel glas na drugi strani dal vedeti, da v tem lokalu vlada pozitivna energija. 

Ob prihodu naju je prijazno sprejela simpatična ženska, ki je, predvidevam iz pogovora, lastnikova soproga. Bila sva med prvimi gosti in mizo sva si lahko izbrala sama. Odločila sva se za tisto zunaj, saj je bila temperatura zraka ravno pravšnja. Zunanje mize so postavljene ob Trubarjevi cesti in tako ima gost zanimiv pogled na ulično dogajanje, ki je v  tem obdobju zelo pestro.

Po krajšem kramljanju o tem in onem sva pred sabo dobila meni, ki ni bil obsežen. Sicer pa sva prišla prav z namenom, da se najeva odličnega mesa. Čeprav sva hotela preizkusiti tudi domač narezek in mangulico, ki je Kaji neizmerno všeč, sva se na koncu odločila za žrebičkov in goveji file. Prašičkov pač v tem obdobju nimajo, saj njihova hrana temelji na sezonski ponudbi in čas za koline še ni prišel. 

Naročila sva nama ljub Cabernet Sauvignon od Krapeža in se podala na gurmansko pustolovščino. Za predjed sva izbrala surovi zorjeni file v kockah. Na vsakemu pa drugačen dodatek (čili, limona..). Vrhunsko. Poleg pa seveda domače pogače, ki bi jim mi rekli kar lepinje.

Sledila je sirova plošča iz svežih in staranih sirov. 

Na glavno zvezdo večera pa je bilo potrebno nekaj časa počakati. Šef je namreč v shrambo skočil po ogromen kos fileja in ga pripravil kar pred našimi očmi, saj sva imela mizo na takšni lokaciji, da sva lahko skozi okno opazovala njegovo mojstrovino priprave žara. Ki ga seveda greje razbeljeno oglje. 

Po nekaj kozarcih in "globokih" debatah je prišel čas, da preizkusimo meso, ki bi naj bilo med najboljšimi, če ne celo najboljše v Ljubljani.

Rezultat? Poezija. Food porn. Mehko kot putr. Ne pretiravam. 

Poleg mesa sva si privoščila še čompe (krompir v olupku pečen v žerjavici), zelenjavo na žaru in pogačo.

Ko sva zaključila so bili krožniki prazni in želodci polni. Prepolni za sladico. Najprej sva potrebovala nekaj za "presekat", sprehod in nato še nekaj sladkega. Ker brez tega pač ne gre. 

In cena? Slabih 70€ za to kulinarično doživetje je popolnoma sprejemljivo. Več kot priporočava. 


Opomba: Avtor prispevka je Erik Dietz. Ocena temelji na lastni izkušnji avtorja in ni produkt promocije.


  • Deli objavo