Kako sva se spoznala - Erikova zgodba

Sedela je na klopi s prijatelji in srkala tisto mešano belo, ki ga sam nisem nikoli prebavljal. Ta majhna pojava zelenih oči, vedno nasmejana in drugačna od njenih vrstnic, je že prvič, ko sem jo zagledal, v meni vzbudila zanimanje.

Kot natakarju mi ni bilo težko navezati kontakta in kmalu sta najina mobilnika pregorevala od sms-ov.

Na začetku sva se videvala predvsem v lokalu, v katerem sem delal kot študent. Tam mi je ukradla prvi poljub. Ostala je do zaprtja  in ko sem pospravljal mizo v kotu, kjer je bila osvetlitev bolj švoh, sem jo zagledal, kako strmi vame. Njene oči so brez sramu napovedovale, kaj se bo zgodilo. In se je.

Dogajalo se je. A se nisva mogla ujeti. Zame to ni bilo to, kar sem v tistem trenutku hotel. Kaj pa hoče povprečen 24 letnik? Prekinila sva stike. Popolnoma. Jezna je bila, ker je njeno mesto zasedla druga oseba. Upravičeno je bila jezna, a jaz ji takrat nisem  mogel dat, kar si je zaslužila.

Meseci so minevali, veliko sem doživel. Še vedno pa sem večino vikendov preživel v tistem lokalu, kjer sva se spoznala.


Ko sem jo tistega večera opazil, je bila drugačna. Nasmejana (tudi, ko me je zagledala :), polna energije, nekaj se je spremenilo. Pogovarjala sva se. Moral sem se potrudit, da sem si zaslužil zmenek.

A po tistem ni bilo nikoli več isto. Kot bi se uglasila, ujela na isti frekvenci. Z moje strani to ni bila zaljubljenost. Zaljubljenost mine. Verjameš v sorodno dušo? To je to. Ne bi se mogla bolj ujemati. V vsem. Skoraj. Popolnega ujemanja ni. Je pa to kar imava midva s Kajo prekleto blizu.

Oba se strinjava, da je bilo tako usojeno. Da nama prvič najbrž ne bi zneslo. Morala sva počakati na najin čas. Sedaj si pa ne morem predstavljati boljše žene, ljubimke in prijateljice zase. Naj traja. Za vedno.


  • Deli objavo