Izlet v živalski vrt Punta Verde (Lignano) in čudoviti Bibione


Vročina je nekoliko popustila in to je kot nalašč za kakšen družinski izlet. Morje pa je še toplo, tako da so kopalke in brisača še vedno sestavni del opreme, če se odpravimo proti morju.

Mi smo se že v začetku poletja odpravili v Lignano. To destinacijo več kot priporočamo, če želite imeli fantastičen dan.  

Sončni žarki, ki so vztrajno kukali skozi balkonska polkna, so nas že zgodaj zjutraj zvabili iz postelje. No, najprej, seveda, najinega Dilana, ki se ob prvi svetlobi začne premetavati po postelji in nadaljuje, dokler nismo vsi v luftu. Kdo bi mu pa zameril, saj smo se današnjega izleta v živalski vrt vsi zelo veselili. Odločili smo se, da za spremembo krenemo proti Italiji, v Lignano Sabbiadoro. Že nekaj časa sem o njem prebirala po raznih forumih in slišala veliko pohval. Nekoč, že dolgo tega (mogoče se je pisalo leto 1995), sem ga tudi sama obiskala v sklopu končnega izleta v vrtcu. Skratka, plan je bil, da naredimo zgodnje kosilo in štartamo okrog 11.30, da si bosta Dilan in Dora malo odpočila kar v avtu. Sobotni dopoldnevi so namreč vedno rezervirani za fitness, trgovino in pripravo kosila. Torbe sem v glavnem pripravila že dan poprej, da slučajno ne bi kaj pozabili. Spakirala sem tudi torbo za plažo, v upanju, da nam ostane čas in se za nazaj ustavimo še nekje ob morju. Erik je poskrbel za pripravo hrane za na pot. S sabo vedno vzamemo kakšen vnaprej pripravljen obrok, npr. riž s piščancem, jajčka ali kaj podobnega, proteinsko čokoladico in še kakšen prigrizek za otroka... In ja, moj mož tudi odlično kuha.

Čakalo nas je slabih 100 kilometrov vožnje, pot pa je potekala brez večjih težav. Mlajši del posadke je zataval v sanje že po dobrih 10 kilometrih. Kot po navadi, sva se v avtu pogovarjala, če smo vse vzeli, kaj vse bomo videli, malo prepevala in seveda – malce sanjala. Manjši zastoj nas je čakal le na cestnini, ki je tudi prebudil mala navihančka, vendar smo tako imeli priložnost opazovati hude avte in kužke, ki so kukali skozi avtomobilske šipe in hladili jezičke. Vožnja v avtu ni več problem. Mislim, da smo to obdobje dali skozi, saj je včasih bil kar izziv. Danes pa, razen Dilanovega »bom šou kar pejš z mamo«, brez večjih pretresov. Ko smo zavili z avtoceste, sem opazovala jasno nebo, naravo, čudovita drevesa, posestva z oljkami in grozdjem; res sem začutila ta kraj. 

Verjetno se je vsem zdelo čudno, ko je vsake toliko iz mojih ust priletel »Ma kolk je lpu! Ma sam kolk je lpu!«  

No, živalski vrt smo takoj našli (hvala Google maps!). Na moje presenečenje je bilo parkirišče skoraj prazno, nekaj parkirnih mest je bilo tudi v lepi senčki – super za nas. Dilan je najprej zalil drevo, nato pa sva si na rame oprtala vsak enega – ja, tako gre to pri nas – in smo šli proti vhodu. Malčki do 3. leta starosti imajo prost vstop, za otroke med 3 in 11 let starosti je potrebno odšteti 11€, za odrasle pa 14€.

Tata zrihta karte in smo noter.


V živalskem vrtu je res bujno rastlinje, kar mi je prvo padlo v oči. Ob potki je prijetna senčka in veliko klopic, kamor smo se lahko usedli, spili malo vode in v miru pojedli, tako da niti zgodnja popoldanska ura ni bila problem. Živali imajo lepo urejene bivalne prostore in veliko rastlinja, da se počutijo čim bolj domače. Z veseljem smo opazovali mladičke, ki jih je bilo kar nekaj – mala žirafa, mali podvodni konj (po naše »hipo«) in seveda koze. Med vsemi živalimi, ki smo jih videli, so bile Dilanu najbolj všeč koze, za katere smo na avtomatu (kar nekajkrat) kupili hrano, da jim jo je lahko na dlani ponudil. To je bilo največje veselje. In pa poslušati: »Počakej ti, tu je za mladička! Tebi sm že dal!«


No, tam imajo tudi udomačeno veveričko, ki veselo skaklja naokoli in zabava tako otroke kot tudi malo večje otroke. Na žalost, nismo uspeli uloviti njenega imena, smo jo pa kar nekajkrat srečali in malo pocartali. Dora se je skeptično držala ob strani. Tako jo je opazovala, medtem ko si je privoščila nekaj borovnic in malin.

V živalskem vrtu imajo tudi ogromno igral za otroke. Na enem mestu je prava mala igralnica, s hišicami s tobogani in gusarsko ladjo. Na žalost, sta bila oba še malo premajhna zanje. Dilan je še nekako šel, ampak so bile hišice tako visoke, da je s težavo prišel dol. Dora pa se je večino časa gugala na nekem delfinčku, tako, da se nismo dolgo zadržali. Odločili smo se poiskati še kakšen sladoled ob morju. Na izhodu smo zavili še v trgovino s spominki, kjer si je Dilan izbral masko, Dora pa magnetek za na hladilnik.

Erik je medtem pogledal, kam bi se zapeljali do plaže. Odločil se je za mesto Bibione, ki je bilo zelo blizu. Tam nisva bla še nikoli, ampak sva bila prepričana, da en sladoled pa že imajo!

Ko smo prispeli tja, sva se začela kar smejati. Dolga peščena plaža, dežnik pri dežniku, ležalnik pri ležalniku – Long Beach, California, le da v malo bolj retro stilu. Imela sva občutek, kot da smo obstali v času.


Najprej smo se malo okrepčali, nato pa je sledila uživancija. Imeli smo se noro. Dilan je takoj želel rokavčke in se s tatom odpravil v »visoko vodo« Midve z Doro pa sva se igrali na mivki, močili nogice in nabirali školjke. Potem je tata zrihtal še pedulin, takega z volanom, da je Dilan lahko šofiral.


Kasneje pa seveda obljubljen sladoled za otroka, za naju pa kavica in pot proti domu. Za nami je bil res krasen dan. Čeprav smo domov prinesli kilo mivke, je bil dan, ki si ga bom o zagotovo zapomnili in izlet, ki ga z veseljem priporočamo!




  • Deli objavo