Erikova zgodba (III.) - Zatišje pred viharjem


Kot starš si ne morem predstavljati, da svojemu otroku ne bi mogel pomagati. Svoje življenje bi dal za kateregakoli od njiju. Komaj sedaj se resnično zavedam, da so veliko bolj trpeli tisti okoli mene, kot jaz sam. 

Po enem mesecu rednih odvzemov vzorcev krvi, so moje žile na rokah postale neuporabne za nadaljnje tovrstne posege. Glede na to, da me je čakalo vsaj še 4-6 mesecev terapij (v najboljšem primeru), so se zdravniki odločili, da mi vstavijo Hickmannov kateter. To so dve cevki, ki ju povežejo z veno blizu srca. Pacient lahko nato prejema skoraj vse intervenozne terapije skozi ta kateter.

Malo sem si oddahnil, ker so odvzemi krvi postali grozni: zbadanje, iskanje primerne žile, obračanje igle, zopet zbadanje, počena žila, podpludba…ni bilo lepo.

Na žalost (ali z razlogom??) pa je bil ta poseg le začetek zapletov, ki so moje telo popolnoma izčrpali. Noge so me pokonci držale le kakšnih 30 sekund, toliko, da me je mama lahko z vlažno krpo umila ali da sem opravil malo potrebo, ki se je včasih končala tudi z prevrnjeno »račko« in mokrimi tlemi. 

»Tretji dan po vstavitvi katetra avskultatorno slišimo oslabljeno dihanje desno, rtg so znaki pneumotoraksa…« je v izvidu zapisal Dr. Jazbec, ki je takrat prevzel moje zdravljenje. Še danes sem mu hvaležen, saj sem prepričan, da brez njega vi sedaj ne bi brali tega zapisa. 

Dr. Janez Jazbec (vir: www.pza.si)

Pneumothorax lateris dex ali po domače, predrto desno pljučno krilo, je kot že rečeno, imelo za posledice oteženo dihanje in bolečine v pljučih. Situacijo so zdravniki poskušali rešiti z torakalno drenažo – cevko, ki mi jo kirurg z lokalno anestezijo vstavil v predelu na rebri, direktno v pljuča, ta cevka pa je bila pritrjena na napravo, ki….no, res se ne spomnim imena, ampak mislim, da mi je oproščeno, glede na to, da je gospod doktor (naj ime ostane skrivnost), ki je prišel vklopiti napravo in naj bi se na postopek spoznal, pred menoj prosil mojega očeta, za pomoč pri branju navodil v angleščini. Najbrž mi ni treba posebej poudariti, da je vsem takrat prisotnim v sobi, morala padla za nekaj deset procentov. 

Po treh dneh je bila drenaža na živo odstranjena. Ja, na živo. 

Čez dva dni, sem končno lahko odšel domov, gospod doktor pa upam, na tečaj angleščine. 

Spet v domači hiši. Udobje, ki je trajalo le dan. Kot zatišje pred viharjem. 


(se nadaljuje)



  • Deli objavo