Erikova zgodba (II.) - Pediatrija, moj novi dom


Tisto noč smo bolj malo spali. Po prihodu v bolnišnico in sprejemu na oddelek, je bilo potrebno vzeti vzorec krvi. 3 krat je neuspešno poskusila prva sestra, nato je kot agent za nujne primere na pomoč priskočila tista »bolj izkušena«. Sledilo je mučno čakanje.

Kakšno uro ali morda dve zatem, so bili doktorjevi napotki jasni: »Takoj morate v Ljubljano, izvidi ne kažejo dobro.« 

Vožnje proti Ljubljani se ne spomnim. Zmedenost, utrujenost in izjemno nizek hemoglobin v krvi, so bili razlog, da sem bil bolj podoben zombiju, kot človeku.

Na pediatrični je sledil isti proces; prijava, sprejem, vzorci krvi (tokrat je sestra »zadela« v prvem poskusu), čakanje…

Vsi trije smo v tišini pogledovali proti vratom. Čutil sem, da je nekaj zelo narobe in se poskušal na to pripraviti. Dva prestrašena obraza pa zagotovo nista bila pripravljena na to, kar je sledilo. 

Zaprla je vrata za seboj, se v pozdrav komaj opazno nasmehnila in začela: "Živijo Erik, jaz sem doktor Lidija Kitanovski in bom odgovorna za tvoje zdravljenje." Ni izgubljala časa: "Rezultati krvnih preiskav kažejo na krvnega raka - levkemijo..."

Tistega, kar je povedala zatem, se ne spominjam prav dobro. Mislim, da je podrobneje razložila naravo bolezni in predvideno zdravljenje, ki se je začelo še isti dan. Vstavili so mi "raketko", ki jo je bilo potrebno zamenjati na približno vsaki tri dni in po kateri sem dobival vse potrebne tekočine direktno v žilo.

Še vedno pa se spomnim prve kemoterapije. Zdravilo je bilo živo rdeče barve in takoj, ko mi je steklo po žilah, sem ga občutil v ustih. Tudi urin se je obarval rdeče in že po nekaj urah sem čutil stranske učinke - pojavila se je slabost, telo pa je postajalo z vsako dozo šibkejše. 

Jutra in dopoldnevi so bili natrpani s preiskavami in raznimi terapijami. Kmalu po začetku kemoterapije, je k meni pristopila zdravnica in me vprašala, če bi želel shraniti vzorec semenske tekočine, za vsak slučaj. Seveda sem pritrdil, saj so bile že takrat moje največje sanje nekoč postat tata. 

Že naslednji dan so me odpeljali v androloški laboratorij na UKC, mi potisnili v roko lonček za vzorec in mi prijazno pokazali "kabino", kjer naj bi spravil svoje plavalce na prosto. 

V prostoru je bilo nekaj revij, ki naj bi moškemu pomagale. No, učinek je bil ravno nasproten. Še sedaj ne vem, kako mi je uspelo. Zadihan, prepoten in rdeč v obraz, sem postavil lonček na pladenj za vzorce, se usedel v svoj voziček in počakal, da so me prišli iskat ter odpeljali nazaj na pediatrijo. 

Grozna izkušnja. 

Do takrat še nisem zapustil pediatrične bolnišnice, zato sem bil toliko bolj vesel, ko so me obvestili, da bom lahko čez dan ali dva odšel domov do naslednje terapije. 

Mislil sem, da mi je doktorica prišla zaželet srečno pot, a je smrtno resen obraz na njenem obrazu govoril drugače. "Erik, dobili smo rezultate nadaljnjih preiskav. Tvoj tip levkemije je agresivnejši, kot smo sprva mislili. Naredili bomo še nekaj dodatnih preiskav, a kot sedaj kaže boš potreboval presaditev kostnega mozga. Iskanje darovalca smo že sprožili. V Sloveniji je trenutno zelo malo darovalcev, zato iščemo tudi po tujini. Mogoče boš moral na presaditev na Dunaj." "Kaj pa sorodniki?", me je zanimalo. "Seveda, tudi starše in brata bomo testirali, a žal ni veliko možnosti, da so primerni darovalci". 

In res niso bili. Zame. Vseeno so dali vzorec krvi, ki so ga kasneje, s privolitvijo, shranili med vzorce darovalcev. Nekaj let po tem, ko sem že ozdravel, je tata prejel klic. Obvestili so ga, da je primeren darovalec pacientki, ki se zdravi za rakom in nujno potrebuje presaditev kostnega mozga. Vprašali so ga, če bi bil pripravljen darovati kri. Brez oklevanja je privolil in s tem skromnim dejanjem rešil življenje. 

(se nadaljuje)



  • Deli objavo