Erikova zgodba (I.) - Kaj se dogaja z mano?


Šestnajst let nazaj se mi je življenje obrnilo na glavo. Skoraj v trenutku. To je moja zgodba.


V tako dobri formi še nisem bil. Komaj čakam naslednjo tekmo. Sesuli jih bomo. 


(dva tedna kasneje) 

Zvok sodnikove piščalke je oznanil zadetek. 

Zopet mi je pobegnil. Totalno sem sesut, komaj pridem do zraka. Kaj se dogaja z mano?

V garderobi se z muko stuširam, oblečem in stopim pred ogledalo. Obraz bled kot stena, tista temno zelena jopica je kontrast še poudarila. »Nekaj se me loteva«, si rečem in se odpravim proti kombiju. 

Teden, ki je sledil je izgledal nekako takole:
Zjutraj sem vstal, se odpravil v šolo, komaj prikolesaril do doma, pojedel bore malo, se ulegel v posteljo in zaspal. Včasih do večera. In potem še do jutra. Ko me je mama vprašala, kaj mi je, sem ji odgovoril: »Samo spal bi.«

V petek sem odločim, da se namesto na uro športne vzgoje, odpravim k zdravniku. Stanje ni bilo nič boljše in čas je, da dobim strokovno mnenje. 

Gospa doktor me pregleda, predpiše kremo za akne, napoti v laboratorij s sumom, da sem pod vplivom nekakšnih substanc in me odslovi. 

Sobota zvečer

Vročina. Katastrofalno počutje. Iz sobe na podstrešju se odpravim na stranišče v spodnjem nadstropju. Za trenutek izgubim zavest, poletim čez šest stopnic in priletim v vrata. Zmedeno se privlečem do stranišča, da bi opravil svoje. Zopet se začnejo vrteti tla pod menoj, a me še isti trenutek vsak pod eno roko primeta mama in tata, ki ju je očitno zbudil hrup ob mojem srečanju z vrati. Mama je odločna: »Takoj zjutraj gremo v Šempeter.«

(se nadaljuje)







  • Deli objavo