Četvorček

Ja, mi spimo skupaj. V isti postelji. Nam je udobno? Ne. Radi spimo skupaj? Absolutno.

To smo mi. Vsak večer. Skoraj vsak večer. Včasih se Dora odloči, da pač ne bo spala in zato dame zapustijo kraljevo spalnico.

Velik del odgovornosti za to sardelčkanje nosim sam. Ker ni bilo od začetka tako. Dilan je z enim letom in nekaj meseci spal v svoji posteljici, v svoji sobi. Sliši se super. Dejstvo pa je, da se je zbujal tudi po 5x in več na noč. In ker je bila največkrat Kaja dežurna, saj sem jaz zaradi službe zgodaj ustajal, smo imeli doma na obisku vedno vsaj enega zombija.

Prva noč, ki jo je celo prespal je bila na morju, ko je imel 9 mesecev. Zjutraj sva v paniki stekla do njegove postelje in preverjala, če še diha. 

Ko smo se vrnili domov, pa se je vrnil v svojo "rutino".

Tako sva (predvsem Kaja) to nočno ujčkanje prakticirala vse dokler Kaja ni šla v porodnišnico, ker je bil čas, da se nam pridruži Dora.

Takrat sva z Dilanom ostala sama. Meni se je zdela ideja, da bi ga cele noči prenašal po hiši preveč utrujajoča, zato sem ga vzel s sabo v posteljo in glej ga zlomka, spala sva kot ubita, celo noč.

Ko sta prišli še punci iz porodnišnice in se nama pridružili, smo to razvado hitro posvojili in si s tem po mojem mnenju neizmerno olajšali življenje.

Zakaj bi si zaradi nekega prepričanja, da kako pa lahko spiste vsi v isti postelji; to pa ja ni dobro za otroke; se bodo preveč razvadili, ipd., oteževali življenje.

Poleg tega, da smo se vsaj malo odpočili, pa bojo otroci tako ali tako enkrat sami hoteli v svojo sobo. Brez nas. Brez stiskanja in lupčkanja. Takrat si bomo želeli, da bi ta mala bitja ležala zraven nas, da bi lahko vonjali njihovo mehko kožo, opazovali kako umirjeno dihajo in da bi ti trenutki trajali večno. Še prehitro bodo odrastli, razprli krila in za vedno zapustili te čudovite, nenadomestljive spomine.

Zato se bomo tudi danes malo stisnili, si povedali, da se imamo radi in se požvižgali na "pravila".

Bomo pa razmislili o malo večji postelji {smeh}.




  • Deli objavo