Brazgotino nosim s ponosom

Verjetno ste že slišali, da je april mesec ozaveščanja o carskem rezu. Sem mama z dvojno brazgotino, zato si želim v kratki objavi spregovoriti o svoji izkušnji in oddati svoj prispevek k ozaveščanju.

Kot druge bodoče mamice, sem se tudi jaz veselila dneva, ko bom postala mamica in se pridno pripravljala na naravni porod. Nisem pisala nobenih porodnih načrtov, saj se nisem želela preveč osredotočati na svoje želje in raje zaupati osebju, ki bo pri porodu prisotno in ima več izkušenj kot jaz. Sem pa skrbela za fizično kondicijo, prebirala razne članke, nasvete, kuhala čaj iz malinovih listov, ipd. 

O carskem rezu pa nisem nikoli razmišljala, kaj šele, da bi tudi o tej vrsti poroda kaj prebrala.

V porodnišnico sem bila sprejeta v petek, ko je ginekologinja v ambulanti za rizično nosečnost ugotovila, da sem odprta že za 2 prsta in me zaradi spremljajočega visokega pritiska raje hospitalizirala. Tja sem se odpravila povsem brez skrbi, glede na to, da bo po njenih besedah »danes ali jutri že sinek v mojem naročju«. Ta danes ali jutri se je razvlekel na naporne 3 dni, ko sem bolj ali manj jedla vse na žlico in ob pomoči umetnih popadkov čakala na trenutek, ko bom končno pripravljena za v porodni blok. Mislim, da sem drugi dan začela slutiti, da nekaj ni v redu. 

Bolečine so bile večino časa tako neznosne, da sploh nisem bila v svoji sobi, ker nisem želela motiti drugih bodočih mamic. Hodila sem po hodniku in jokala.

Glede na to, da sem bila v porodnišnici prvič, so me sestre pomirjale, da so takšni pač popadki in naj potrpim. Čeprav s porodom še nisem imela izkušenj, mi je bilo nekako jasno, da popadek pride in gre, med dvema popadkoma pa lahko počivam. Bolečina, ki sem jo čutila jaz pa ni popustila niti za sekundo. 

Avtor fotografije: Nastja Hvala

Najbrž si predstavljate, kako me je iz ure v uro bolj skrbelo. Od petka zjutraj pa do nedelje zvečer je bila dežurna ista ginekologinja in vedno bolj sem si želela drugega mnenja. Erik je bil seveda večkrat na dan pri meni in me spodbujal. Z gotovostjo lahko rečem, da sem vsaj tiste ure, ko sva bila skupaj, bila pripravljena premikati gore. V nedeljo ob 23.00 je v porodnišnico prišla druga zdravnica in takrat sem prvič začutila, da bo zame dobro poskrbljeno. Sestra na oddelku mi je prišla povedat, da me pridejo iskat takoj, ko zaključijo s porodom, ki je bil že pri koncu. 

Odpeljali so me na UZ in CTG, od bolečin sem bila že čisto na tleh, ko sem zaslišala besede, ki jih nisem pričakovala: »Nekaj ni v redu. Utrip je že šibek, takoj moramo v operacijsko.«

Strahu, ki sem ga takrat začutila ne znam opisati. Zagotovo pa ga nisem čutila še nikoli poprej. Hitro sem poklicala Erika, naj čim prej pride. Naslednjih trenutkov se ne spomnim najbolje. Ne vem, kaj točno se je dogajalo, saj sem ves čas razmišljala samo o najinem Dilanu in ga prigovarjala naj zdrži še malo, da je močan kot lev in bo kmalu tudi tata pri njemu. 

Avtor fotografije: Nastja Hvala

Nekaj minut čez polnoči je bil že v Erikovem naročju, jaz pa sem spala do naslednjega jutra. Zjutraj sem se v strahu zbudila, saj nisem vedela, kaj se je zgodilo. Ko sem pogledala na telefon, sem videla Erikovo sporočilo, v katerem je pisalo, da je vse v redu in imava najlepšega sinčka na svetu. Zraven je pripel še fotografijo najlepšega bitja pod soncem in komaj sem čakala, da ga dobim v naročje. 

Vir: www.spiritysol.com

V angleščini uporabljajo izraz belly birth, ki mi je tako pri srcu. Moja največja zaklada sem rodila s carskim rezom. Dilana z urgentnim zaradi patološkega CTG (prekratka popokovina, nesorazmernost med njegovo velikostjo in mojo medenico). Lahko bi v drugo poskusila naravno. Pa nisem. Po posvetu z ginekologinjo, ki mi je opravila carski rez prvič, se je Dora rodila z elektivnim carskim rezom 14 dni pred predvidenim datumom poroda. Precej drugačna izkušnja, ampak pri obema prisoten strah – saj ko zaspiš, ni več nič v tvojih rokah. Vse, kar ti največ pomeni, vse karv tistem trenutku imaš, prepustiš v roke drugim in zaupaš, da bodo naredili kar je v njihovi moči, da bosta mamica in novorojenček dobro. Da se bosta lahko čim prej objela.

Avtor fotografije: Manuel Kalman - Fobija

Jaz svojo brazgotino nosim s ponosom. Zaradi nje lahko svoja otroka objemam vsak dan. Vsakič, ko sta ob meni. In vsak pogled na brazgotino v meni prebudi občutke, ki sem jih doživljala, ko sem prvič v rokah držala njiju. Brazgotina je moj spomin na dan, ko sem postala najsrečnejša ženska na svetu. Na dan, ko sem postala mama. Jaz svojo brazgotino nosim s ponosom. Bodite ponosne tudi ve. Ponosne na pogum in moč v nas.

Vir: osebni arhiv Kaje Dietz



  • Deli objavo